»Znova se počutiš kot otrok. Na odru si v nekem varnem okolju, kjer pa lahko počneš igrive norčije. Lepo nam je bilo delati to predstavo, nismo bili pod pritiskom, igrali smo se igro.«

»Veliko ljudi meni, da so to stvari, ki so povezane samo z očeti, t. i. daddy issues, na primer z odsotnostjo očetovskega lika, vendar ni tako.«

»Vse malomeščane v tej situaciji oblije ista groza in vedno je zanimivo, kako se bodo liki v taki situaciji obnašali.«

»Predstava izrazito temelji na občutkih, in to so občutki, ki jih tudi mi čutimo v teh novih časih.«

»Na nek način je ta predstava pravo praznovanje gledališča. Tako to čutim.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi.«

»Ta predstava je res odmevala, neizmerna hvala Vitu in celotni ekipi. Če ujameš to magijo, če se to odpre, ta Aladinova svetilka, potem plešeš, plešeš … plešeš svoj ples in to se vrtinči in vihari. Res užitek. Ko igralec začuti, da občinstvo diha, potem ni drugega, kot da ga pelješ v teh saneh dol po strmini.«

»Sovražim zgodbe, kjer je heteroseksualnost prikazana kot pekel, homoseksualnost pa kot odrešitev, čisti paradiž. Lepo vas prosim! Zveze so vedno vice.«

»Jaz vem, kako je biti neviden. Vem, kako je, ko je vseeno, če zjutraj vstaneš iz postelje ali ne, ker tega nihče ne opazi. Vem, kako je, ko se sprašuješ, če si prav naredil, da si šel iz svojega mesta, države, ko blodiš po cestah brez denarja in konteksta. Čas je, da naredim predstavo o teh občutkih. In Aleksander Hemon je napisal knjigo, ki bi jo rada jaz napisala, pa nisem znala. Knjigo mojih življenj.«